Objave

V sredo, 27. maja, smo v Cankarjevem domu v Ljubljani sedmič podelili Cankarjevo nagrado. Žirija, ki je v ožji krog izbrala pet knjig, Ajdo Bračič z romanom Kresničevje, Nino Dragičević s hibridno zbirko Nemogoče, Aljošo Harlamova z romanom Dohtar in Povodni mož, Anjo Radaljac z romanom če se ne vrneš in Tino Volarič s pesniško zbirko Nekje notri je uho, je prvič v zgodovini Cankarjeve nagrade izbrala hibridno zbirko. Odločitev so člani žirije dr. Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Diana Pungeršič, dr. Lucija Mandić, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toporišič utemeljili takole:

Nina Dragičević s knjigo Nemogoče vzpostavi izrazito relevanten in aktualen premislek o enem izmed najbolj spregledanih fenomenov slovenske kulturne zgodovine: sistematičnem izbrisu skladateljic iz kolektivnega spomina. Pri tem ne ostaja zgolj pri reviziji zgodovinopisnih vrzeli, temveč z natančno dokumentarističnostjo, hkrati pa nenavadno in avtorsko prepoznavno esejistično metodo razkriva mehanizme, ki so to odsotnost proizvedli kot ideološki konstrukt. Avtorica s prepričljivo avtorsko kombinacijo eseja, pripovedi, arhivskega gradiva in poetičnih intervencij razpira prostor, kjer odsotnost postane dokaz prisotnosti. Njena analiza ne temelji na enostavni rehabilitaciji prezrtih imen, temveč vključuje radikalni razmislek o pogojih umetniške kanonizacije. S tem presega raven literarnega ali muzikološkega prispevka in se umešča v širši diskurz o kulturnem kapitalu, družbeni produkciji vednosti ter razmerjih moči, ki določajo, kdo sme vstopiti v zgodovino. Posebna vrednost knjige je v vztrajnem razkrivanju paradoksa, da so skladateljice ves čas prisotne, izvajane, celo priznane, hkrati pa so bile izrinjene na sam rob kulturne semiosfere. Dragičević pokaže, da to odrivanje na skorajda nevidni rob ni naključno, ampak je del dolgotrajnega delovanja mizoginih struktur, ki so ženskam sistematično onemogočale dostop do kulturnega kapitala. Nemogoče je zato pomembna knjiga, ki na novo vzpostavlja zgodovino. Odlikujeta jo kritična ostrina in hibridna forma, ki širita meje literature in teorije, s tem pa odpirata dragocen prostor za premislek o tem, kako nastajajo in se vzdržujejo kulturni kanoni in kdo je iz njih izbrisan. S tem bistveno prispeva k razumevanju slovenske umetnosti in družbe.

Na podelitvi so nastopili glasbenica Petra Vidmar, zbrane je nagovoril slavnostni govornik pisatelj Sebastijan Pregelj, z nominiranci se je pogovarjala Tanja Tuma, izbrane odlomke je interpretiral igralec Gregor Gruden. Prireditev je povezovala Tajda Lekše, režiserka podelitve je bila Špela Kravogel. Dogodek je prenašal Program Ars.

Strokovna žirija za Cankarjevo nagrado v sestavi dr. Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), dr. Igor Divjak, Diana Pungeršič, dr. Tomaž Toporišič in dr. Lucija Mandić je nominirala naslednja dela za Cankarjevo nagrado:

– Aljoša Harlamov, Dohtar in Povodni mož

– Ajda Bračič, Kresničevje

– Nina Dragičević, Nemogoče

– Anja Radaljac, če se ne vrneš

– Tina Volarič, Nekje notri je uho

Dobitnika oziroma dobitnico nagrade bomo razglasili na slovesni podelitvi, ki bo 27. 5. 2026 ob 18.00 v Cankarjevem domu v Ljubljani. 

Cankarjevi nagrajenci ponesli duh velikega pisatelja na Slovenski knjižni sejem

Cankarjevo nagrado je doslej prejelo šest literarnih ustvarjalcev, ki jim je bilo mogoče prisluhniti na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Vsak je prebral kratek odlomek iz svojega nagrajenega dela in povedal, kako lahko literati danes s svojimi deli naslavljajo današnjo družbeno stvarnost ter opozarjajo na različne stiske in anomalije.  

Tako je letošnja lavreatka Barbara Korun, nagrajena za pesniško zbirko Vnazaj, dejala, da je Cankarjeva nagrada posebna zaradi imena velikega književnika. Če je Prešeren gradil temelje slovenski literarni besedi, jih je Cankar žlahtnil. “Zanj ni bilo pomembno le, da se piše, temveč tudi kako se piše,” je poudarila nagrajenka. 

Po njenih besedah je bil Cankar zaradi vrste dejavnikov, med drugim tudi zaradi svojega porekla in težkega otroštva, pa tudi svoje občutljivosti, imenitne, včasih tudi zlobne, kritičnosti ter izjemne duhovitosti in bistrosti izjemen književnik. Zato je po mnenju Barbare Korun zahtevno nadaljevati  njegovo, ne le pričevanjsko pač pa tudi izzivalsko držo,  s katero je postavljal ogledalo ozkosrčnosti, nizkotnosti, pohlepu in drugim omejenostim družbe in posameznikov njegovega časa.

Simona Semenič, ki je leta 2021 prejela nagrado za dramsko delo Tri igre za punce, je spomnila, da je Cankar v svojem času opozarjal na stvari, ki so bile “takrat pereče in so še danes”. Po njenih besedah se tudi danes vsi literarni ustvarjalci trudijo “detektirati manke in boleče točke v družbi”. 

Gašper Kralj je dejal, da je beseda, na katero pomisli, ko se spomni na Cankarja, “drža – pokončna, nepokorna, do oblasti in neumnosti posmehljiva, družbenokritična drža”. In prav takšna drža odlikuje tudi pripovedovalčevo babico Vero v romanu Škrbine, za katerega je Kralj leta 2020 prejel nagrado.  

“Je aktivistka OF, partizanka, intelektualka, učiteljica. Na pogovoru o Cankarjevi nagradi sem zato prebral odlomek, ki govori o antifašističnem protestu dijakinj Gimnazije Novo mesto. To dejanje odpora je bistveno za Vero, saj potem odide v ilegalo. Je pa lahko tudi navdih za delovanje v današnji dolini šentflorjanski,” je pojasnil.  

Tudi Sebastijan Pregelj je prebral odlomek iz svojega romana V Elvisovi sobi, zaznamovan z vojno slutnjo. Kot je poudaril, je tudi Cankar veliko razmišljal o vojnah, eno je celo doživel. Omenil je še en zanimiv fenomen, da se vojna lahko prikrade kadarkoli in da je občutek, da je to nemogoče, varljiv.  

Denis Škofič, ki je žirijo za Cankarjevo nagrado prepričal s pesniško zbirko Tuskulum, pa je spregovoril o pomenu jezika. Kot je spomnil, je bil Cankar znan kot velik stilist. Prepričan je, da so vsa nagrajena dela stilistično izbrušena. Sam gradi na narečju. “Če govorimo o jeziku, potem govorimo tudi o tem, kaj jezik poimenuje oz.  kako ga uporabljajo oz. poimenujemo druge in kako s tem, ko poimenujemo nekoga ali nekaj, vplivamo na to, kakšna je ta oseba oz.  stvarnost,” je pojasnil. 

“Cankarjev glas je spodbuda in opomin, da mora umetnost ostati prostor svobodnega duha, kritične misli in  občutljivosti za  krivice ter razpoke sveta, ki vodijo v razčlovečenje,” pa je po dogodku poudarila Mojca Kumerdej, ki je nagrado za zgodbe Gluha soba prejela 2022.  Po nagrajenkinih besedah ima umetnost transformativno družbeno  moč in vsebuje  vizije, utopije,  upanje, pa tudi  distopije. Utopije imajo čudno lastnost, da se ponavadi uresničijo, je spomnila na izjavo Cankarja. “To  čudno lastnost imajo tudi distopije. In da se slednje ne bi uresničile, je potrebna senzibilnost, solidarnost in kolektiven napor  ter kljub  občasnemu videzu  brezizhodnosti – vztrajanje,” je sklenila. 

Jasmina Vodeb

V četrtek, 29. maja, smo v Cankarjevem domu na Vrhniki šestič podelili Cankarjevo nagrado. Žirija, ki je v ožji krog izbrala pet knjig, Natašo Kramberger z esejistično zbirko Po vsej sili živ, Milana Deklevo z romanom Lističi, Ferija Lainščka z romanom Kurja fizika, Muanisa Sinanovića z esejistično zbirko Vse luči in Barbaro Korun s pesniško zbirko Vnazaj, je drugič v zgodovini Cankarjeve nagrade izbrala pesniško zbirko. Odločitev so člani žirije dr. Alenka Koron, Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Simona Semenič, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toporišič utemeljili takole:

Barbara Korun v svoji osmi pesniški zbirki Vnazaj spregovori o bolečini ob smrti svoje mame, v pesmih se pokloni njenemu spominu, obenem pa so te obred žalovanja in soočenje z lastno minljivostjo. Ta osrednji motiv pa se prepleta še z eno smrtjo, ki smo jo v preteklem letu in pol kolektivno doživljali – smrtjo vere v človečnost ob genocidu v Gazi in drugih vojnah po svetu, ki jih mednarodna skupnost le nemo opazuje. Ob tragičnem dogajanju se je pesnica primorana soočiti z nemočjo pesniške besede. Na začetku zbirke pretresena zapiše verze: »to ni pesem / nemoč je / le nekaj besed / uničenje / konec.« Pesnica bi lahko na tem mestu tudi razočarano umolknila. Vendar pa življenje teče naprej in poezija ne more pristati zgolj na tišino. Da njene pesmi ne bi bile le pesmi soočanja s smrtjo, ampak pesmi življenja, mora avtorica razgraditi pesniško tkivo. Skozi tesnobno eliptičnost, včasih ji zadostuje le nekaj besed, se prebije do izvora pesniške govorice, za to pa mora razgraditi tudi svoj pesniški jaz. Pesem tako ni več le izpoved osebne bolečine, ampak se razpre svetu, v uroku pesniške govorice se avtorica abecede življenja lahko uči tudi od čebele, ki je priletela na njeno okno: »živim v rojih / mnogotelesna / mnogoobrazna / jaz«. Pesmi Barbare Korun nas v brezupnem času spomnijo, da noben človek ni otok, temveč smo vsi kos celine. Osrednji element, ki povezuje pesmi v zbirki, je voda. Čeprav je na začetku struga suha in se potem v deročem toku prepoji s krvjo, se nazadnje umiri v jezero, ki prinaša upanje. Voda je plodovnica, ki povezuje mater in otroka, in v krogotoku življenja, ko nazadnje pesnica pomaga umirajoči materi, se vloge zamenjajo. V eni izmed najnežnejših pesmi v zbirki avtorica zapiše, kako je njena mama umrla skrčena, zvita v zarodek. »zdaj / se ne boji / ničesar več / ne smrti / ne bolečin«. Morda je voda tisti element očiščenja, h kateremu se simbolno vračamo, in nas opominja, da bi morali biti vzajemna skrb in ljubezen temelj našega obstoja ter da sta ti močnejši od vojne in smrti.

Šesta podelitev Cankarjevih nagrad, Vrhnika, 29. maja 2025. Nagrado je letos prejela pesnica Barbara Korun. Foto Jaka Gasar (Dnevnik).

Na podelitvi so nastopili Mešani pevski zbor Mavrica in pianistka Lovorka Nemeš Dular, interpret Cankarjeve črtice Ob zori Damjan Debevec, z nominiranimi se je pogovarjala Tanja Tuma, zbrane je pozdravil vrhniški podžupan Mirko Antolović, nagovorila pa slavnostna govornica, pisateljica Mojca Kumerdej. Dogodek sta prenašala Program Ars in video kanal ZRC SAZU.
 

Strokovna žirija za Cankarjevo nagrado v sestavi dr. Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), dr. Alenka Koron, Simona Semenič, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toporišič je nominirala naslednja dela za Cankarjevo nagrado 2025:

• Feri Lainšček: Kurja fizika
• Barbara Korun: Vnazaj
• Nataša Kramberger: Po vsej sili živ
• Milan Dekleva: Lističi
• Muanis Sinanović: Vse luči

Utemeljitve (pdf) nominacij za Cankarjevo nagrado 2025.

Dobitnika oziroma dobitnico nagrade bomo razglasili na slovesni podelitvi, ki bo 29. maja ob 19.30 v Cankarjevem domu na Vrhniki (vabilo).

V četrtek, 30. maja zvečer smo v Cankarjevem domu na Vrhniki petič podelili Cankarjevo nagrado. Žirija, ki je v ožji krog izbrala pet knjig, romane Mateje Gomboc Gorica, Anje Mugerli Pričakovanja, Pie Prezelj Težka voda, esejistično zbirko Aleša Štegra Na mestu napisano in pesniško zbirko Denisa Škofiča Tuskulum, je prvič v kratki zgodovini Cankarjeve nagrade izbrala pesniško zbirko. Odločitev so člani žirije dr. Alenka Koron, Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Simona Semenič, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toprorišič utemeljili takole:

V svoji tretji pesniški zbirki Tuskulum Denis Škofič nadaljuje samosvoje pesniško potovanje, ki ni povezano z nobeno izmed osrednjih slovenskih pesniških šol. Tuskulum, ki pomeni zavetišče, je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre,  spaja se z govorico ljudi, ki jih je srečal in jih srečuje na svoji življenjski poti, predvsem pa se v povezavi z naravo rodnega Prekmurja razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam. Te Škofič razgrajuje in predeluje v nove mite in nove metaforične možnosti. Čutiti je, da je kot izkušen ribič natančen opazovalec narave. Različne plasti vodnih tokov, valovanje drevesnih krošenj ter pestro življenje živali pod vodo in na nabrežju se prelivajo v razgiban ritem njegovih verzov. A ta poezija ni eskapistična. V njenem središču je sodobni človek v postindustrijskem svetu, ki se ves čas spreminja. Domači miti se navezujejo tudi na številne sodobne literarne reference, tako domače kot tuje, in zavetišče ni nekaj, kar bi bilo dano samo po sebi, ampak si ga je treba s pesniškim delovanjem in trudom za boljše sobivanje vedno znova izboriti. Tisto, kar je avtorju v pomoč in kar ga vodi, je velika ljubezen do slovenskega jezika, ki jo začutimo v vsaki pesmi zbirke.

Peta podelitev Cankarjevih nagrad, Vrhnika, 30. maja 2024. Nagrado je letos prejel pesnik Denis Škofič. Foto Jaka Gasar (Dnevnik).

Na podelitvi so nastopili Mešani pevski zbor Ivan Cankar Vrhnika in klavirski Trio Rupnik, dramski igralec Jernej Gašperin v dvojni vlogi, kot povezovalec in kot interpret Cankarjeve črtice Ob zori, z nominiranimi se je pogovarjala dr. Alojzija Zupan Sosič, zbrane je pozdravil vrhniški podžupan Mirko Antolović, nagovoril pa slavnostni govorec pesnik in pisatelj Dušan Šarotar. Dogodek sta prenašala Program Ars in video kanal ZRC SAZU.

25. aprila ob 13h smo izvedeli, kdo so nominiranci za letošnjo Cankarjevo nagrado. Strokovna žirija za Cankarjevo nagrado v sestavi dr. Alenka Koron, dr. Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Simona Semenič, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toporišič, je v ožji izbor uvrstila pet knjig: med nominiranimi so Aleš Šteger, Anja Mugerli, Denis Škofič, Mateja Gomboc in Pia Prezelj. Dobitnika oziroma dobitnico nagrade bomo razglasili na slovesni podelitvi, ki bo 30. maja ob 19.30 v Cankarjevem domu na Vrhniki. Slovesnost bo prenašal Program Ars.

Utemeljitve (pdf) nominacij za Cankarjevo nagrado 2024.