Cankarjevo nagrado za leto 2021 prejme Gašper Kralj za roman Škrbine, ki je izšel leta 2020 pri založbi *cf. Nagrada je bila podeljena v nedeljo, 30. maja 2021 v Cankarjevem domu na Vrhniki. Nagrado so leta 2019 soustanovili slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. O dobitniku oziroma dobitnici nagrade (priznanje z utemeljitvijo in 5000 evrov, ki jih donira Občina Vrhnika) je odločala žirija v sestavi Ana Geršak, dr. Darja Pavlič, Matej Bogataj, akademik Niko Grafenauer in prof. Ivan Verč, predsednik. Za nagrado so se potegovali Andrej Blatnik, Gašper Kralj, Mirana Likar in Lucija Stepančič, ki so se podpisali pod romane Luknje, Škrbine, Pripovedovalec in Naj me kdo zbudi. Program je povezoval dramski igralec Janez Škof, v njem pa so sodelovali dramska igralka Vesna Jevnikar z odlomkoma iz uvoda v Cankarjevo povest Gospa Judit in nagrajenega literarnega dela, altovski saksofonist Oskar Laznik in oboist Matej Šarc, slavnostni govornik je bil Vinko Möderndorfer, zbrane sta pozdravila župan Daniel Cukjati in članica Upravnega odbora Cankarjeve nagrade Sonja Žakelj, seveda pa so se predstavili tudi nominiranki in nominiranca za Cankarjevo nagrado (v pogovoru s komparativistko in kritičarko Silvijo Žnidar). V zahvalnem govoru se je dobitnik Cankarjeve nagrade spomnil svoje prve urednice Zoje Skušek. Podelitev nagrade je prenašal (tudi video) Program Ars (https://ars.rtvslo.si/2021/05/cankarjeva-nagrada-prenos/), ob časniku Dnevniku eden izmed dveh medijskih partnerjev. Z donacijo je prireditev soomogočila tudi Krka d.d.
Iz utemeljitve strokovne žirije: “Roman Škrbine Gašperja Kralja je zgodba o nenapisanih zgodbah, ki jih piše nekdo drug. Nenapisane zgodbe o življenjskih okruških pripovedovalca (odnos do očeta, slučajno očetovstvo), nesojenega pisatelja in anonimnega junaka romana, delujejo kot torzo morebitne pripovedi. Junak je prekarni prevajalec, ki se v tujem besedišču ne prepoznava. Nameni se pisati zgodbo o babici, opisati njeno aktivno življenje v burnem 20. stoletju, o katerem skoraj ni sledu v arhivih in ustanovah, kjer je delovala. Drobce življenja beleži na raztrošenih lističih, iz katerih štrlijo le ostre in boleče »škrbine« nenapisanih zgodb. Z vzporedno pripovedovalko Klaro komunicira po spletu. Klara urejuje škrbine in jim pripisuje pomen in smisel. Iz njih razpleta potencialno zgodbo, ki naj bi iz junaka naredila pisatelja. Razkorak med razpršenostjo junakovega doživetega dogajanja in možnostjo literarne ubeseditve je prevelik, da bi bilo mogoče iz raztrošenih lističev napisati roman. Kraljeve Škrbine se bralcu ponujajo kot samorefleksija o mejah in možnostih ubeseditve življenjskega dogajanja in človekovega postajanja. Še tako fragmentarno eklektični roman, ki nam ga literatura sicer ponuja že celo stoletje, bi nenapisane drobce dogajanja in postajanja stlačil v Prokrustovo posteljo dogodka in stanja. Gašper Kralj pripoveduje zgodbo o okruških resničnosti. Sodobni tehnološki svet jih označuje, zapisuje, preslikuje. Ko jim samovoljno pripisuje pomen in smotrnost, postanejo konstrukt na tržišču uporabnih resnic.”