Avtor: Nina Ditmajer

V sredo, 27. maja, smo v Cankarjevem domu v Ljubljani sedmič podelili Cankarjevo nagrado. Žirija, ki je v ožji krog izbrala pet knjig, Ajdo Bračič z romanom Kresničevje, Nino Dragičević s hibridno zbirko Nemogoče, Aljošo Harlamova z romanom Dohtar in Povodni mož, Anjo Radaljac z romanom če se ne vrneš in Tino Volarič s pesniško zbirko Nekje notri je uho, je prvič v zgodovini Cankarjeve nagrade izbrala hibridno zbirko. Odločitev so člani žirije dr. Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Diana Pungeršič, dr. Lucija Mandić, dr. Igor Divjak in dr. Tomaž Toporišič utemeljili takole:

Nina Dragičević s knjigo Nemogoče vzpostavi izrazito relevanten in aktualen premislek o enem izmed najbolj spregledanih fenomenov slovenske kulturne zgodovine: sistematičnem izbrisu skladateljic iz kolektivnega spomina. Pri tem ne ostaja zgolj pri reviziji zgodovinopisnih vrzeli, temveč z natančno dokumentarističnostjo, hkrati pa nenavadno in avtorsko prepoznavno esejistično metodo razkriva mehanizme, ki so to odsotnost proizvedli kot ideološki konstrukt. Avtorica s prepričljivo avtorsko kombinacijo eseja, pripovedi, arhivskega gradiva in poetičnih intervencij razpira prostor, kjer odsotnost postane dokaz prisotnosti. Njena analiza ne temelji na enostavni rehabilitaciji prezrtih imen, temveč vključuje radikalni razmislek o pogojih umetniške kanonizacije. S tem presega raven literarnega ali muzikološkega prispevka in se umešča v širši diskurz o kulturnem kapitalu, družbeni produkciji vednosti ter razmerjih moči, ki določajo, kdo sme vstopiti v zgodovino. Posebna vrednost knjige je v vztrajnem razkrivanju paradoksa, da so skladateljice ves čas prisotne, izvajane, celo priznane, hkrati pa so bile izrinjene na sam rob kulturne semiosfere. Dragičević pokaže, da to odrivanje na skorajda nevidni rob ni naključno, ampak je del dolgotrajnega delovanja mizoginih struktur, ki so ženskam sistematično onemogočale dostop do kulturnega kapitala. Nemogoče je zato pomembna knjiga, ki na novo vzpostavlja zgodovino. Odlikujeta jo kritična ostrina in hibridna forma, ki širita meje literature in teorije, s tem pa odpirata dragocen prostor za premislek o tem, kako nastajajo in se vzdržujejo kulturni kanoni in kdo je iz njih izbrisan. S tem bistveno prispeva k razumevanju slovenske umetnosti in družbe.

Na podelitvi so nastopili glasbenica Petra Vidmar, zbrane je nagovoril slavnostni govornik pisatelj Sebastijan Pregelj, z nominiranci se je pogovarjala Tanja Tuma, izbrane odlomke je interpretiral igralec Gregor Gruden. Prireditev je povezovala Tajda Lekše, režiserka podelitve je bila Špela Kravogel. Dogodek je prenašal Program Ars.

Strokovna žirija za Cankarjevo nagrado v sestavi dr. Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), dr. Igor Divjak, Diana Pungeršič, dr. Tomaž Toporišič in dr. Lucija Mandić je nominirala naslednja dela za Cankarjevo nagrado:

– Aljoša Harlamov, Dohtar in Povodni mož

– Ajda Bračič, Kresničevje

– Nina Dragičević, Nemogoče

– Anja Radaljac, če se ne vrneš

– Tina Volarič, Nekje notri je uho

Dobitnika oziroma dobitnico nagrade bomo razglasili na slovesni podelitvi, ki bo 27. 5. 2026 ob 18.00 v Cankarjevem domu v Ljubljani. 

Cankarjevi nagrajenci ponesli duh velikega pisatelja na Slovenski knjižni sejem

Cankarjevo nagrado je doslej prejelo šest literarnih ustvarjalcev, ki jim je bilo mogoče prisluhniti na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Vsak je prebral kratek odlomek iz svojega nagrajenega dela in povedal, kako lahko literati danes s svojimi deli naslavljajo današnjo družbeno stvarnost ter opozarjajo na različne stiske in anomalije.  

Tako je letošnja lavreatka Barbara Korun, nagrajena za pesniško zbirko Vnazaj, dejala, da je Cankarjeva nagrada posebna zaradi imena velikega književnika. Če je Prešeren gradil temelje slovenski literarni besedi, jih je Cankar žlahtnil. “Zanj ni bilo pomembno le, da se piše, temveč tudi kako se piše,” je poudarila nagrajenka. 

Po njenih besedah je bil Cankar zaradi vrste dejavnikov, med drugim tudi zaradi svojega porekla in težkega otroštva, pa tudi svoje občutljivosti, imenitne, včasih tudi zlobne, kritičnosti ter izjemne duhovitosti in bistrosti izjemen književnik. Zato je po mnenju Barbare Korun zahtevno nadaljevati  njegovo, ne le pričevanjsko pač pa tudi izzivalsko držo,  s katero je postavljal ogledalo ozkosrčnosti, nizkotnosti, pohlepu in drugim omejenostim družbe in posameznikov njegovega časa.

Simona Semenič, ki je leta 2021 prejela nagrado za dramsko delo Tri igre za punce, je spomnila, da je Cankar v svojem času opozarjal na stvari, ki so bile “takrat pereče in so še danes”. Po njenih besedah se tudi danes vsi literarni ustvarjalci trudijo “detektirati manke in boleče točke v družbi”. 

Gašper Kralj je dejal, da je beseda, na katero pomisli, ko se spomni na Cankarja, “drža – pokončna, nepokorna, do oblasti in neumnosti posmehljiva, družbenokritična drža”. In prav takšna drža odlikuje tudi pripovedovalčevo babico Vero v romanu Škrbine, za katerega je Kralj leta 2020 prejel nagrado.  

“Je aktivistka OF, partizanka, intelektualka, učiteljica. Na pogovoru o Cankarjevi nagradi sem zato prebral odlomek, ki govori o antifašističnem protestu dijakinj Gimnazije Novo mesto. To dejanje odpora je bistveno za Vero, saj potem odide v ilegalo. Je pa lahko tudi navdih za delovanje v današnji dolini šentflorjanski,” je pojasnil.  

Tudi Sebastijan Pregelj je prebral odlomek iz svojega romana V Elvisovi sobi, zaznamovan z vojno slutnjo. Kot je poudaril, je tudi Cankar veliko razmišljal o vojnah, eno je celo doživel. Omenil je še en zanimiv fenomen, da se vojna lahko prikrade kadarkoli in da je občutek, da je to nemogoče, varljiv.  

Denis Škofič, ki je žirijo za Cankarjevo nagrado prepričal s pesniško zbirko Tuskulum, pa je spregovoril o pomenu jezika. Kot je spomnil, je bil Cankar znan kot velik stilist. Prepričan je, da so vsa nagrajena dela stilistično izbrušena. Sam gradi na narečju. “Če govorimo o jeziku, potem govorimo tudi o tem, kaj jezik poimenuje oz.  kako ga uporabljajo oz. poimenujemo druge in kako s tem, ko poimenujemo nekoga ali nekaj, vplivamo na to, kakšna je ta oseba oz.  stvarnost,” je pojasnil. 

“Cankarjev glas je spodbuda in opomin, da mora umetnost ostati prostor svobodnega duha, kritične misli in  občutljivosti za  krivice ter razpoke sveta, ki vodijo v razčlovečenje,” pa je po dogodku poudarila Mojca Kumerdej, ki je nagrado za zgodbe Gluha soba prejela 2022.  Po nagrajenkinih besedah ima umetnost transformativno družbeno  moč in vsebuje  vizije, utopije,  upanje, pa tudi  distopije. Utopije imajo čudno lastnost, da se ponavadi uresničijo, je spomnila na izjavo Cankarja. “To  čudno lastnost imajo tudi distopije. In da se slednje ne bi uresničile, je potrebna senzibilnost, solidarnost in kolektiven napor  ter kljub  občasnemu videzu  brezizhodnosti – vztrajanje,” je sklenila. 

Jasmina Vodeb