Cankarjevi nagrajenci ponesli duh velikega pisatelja na Slovenski knjižni sejem
Cankarjevo nagrado je doslej prejelo šest literarnih ustvarjalcev, ki jim je bilo mogoče prisluhniti na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Vsak je prebral kratek odlomek iz svojega nagrajenega dela in povedal, kako lahko literati danes s svojimi deli naslavljajo današnjo družbeno stvarnost ter opozarjajo na različne stiske in anomalije.
Tako je letošnja lavreatka Barbara Korun, nagrajena za pesniško zbirko Vnazaj, dejala, da je Cankarjeva nagrada posebna zaradi imena velikega književnika. Če je Prešeren gradil temelje slovenski literarni besedi, jih je Cankar žlahtnil. “Zanj ni bilo pomembno le, da se piše, temveč tudi kako se piše,” je poudarila nagrajenka.
Po njenih besedah je bil Cankar zaradi vrste dejavnikov, med drugim tudi zaradi svojega porekla in težkega otroštva, pa tudi svoje občutljivosti, imenitne, včasih tudi zlobne, kritičnosti ter izjemne duhovitosti in bistrosti izjemen književnik. Zato je po mnenju Barbare Korun zahtevno nadaljevati njegovo, ne le pričevanjsko pač pa tudi izzivalsko držo, s katero je postavljal ogledalo ozkosrčnosti, nizkotnosti, pohlepu in drugim omejenostim družbe in posameznikov njegovega časa.
Simona Semenič, ki je leta 2021 prejela nagrado za dramsko delo Tri igre za punce, je spomnila, da je Cankar v svojem času opozarjal na stvari, ki so bile “takrat pereče in so še danes”. Po njenih besedah se tudi danes vsi literarni ustvarjalci trudijo “detektirati manke in boleče točke v družbi”.
Gašper Kralj je dejal, da je beseda, na katero pomisli, ko se spomni na Cankarja, “drža – pokončna, nepokorna, do oblasti in neumnosti posmehljiva, družbenokritična drža”. In prav takšna drža odlikuje tudi pripovedovalčevo babico Vero v romanu Škrbine, za katerega je Kralj leta 2020 prejel nagrado.
“Je aktivistka OF, partizanka, intelektualka, učiteljica. Na pogovoru o Cankarjevi nagradi sem zato prebral odlomek, ki govori o antifašističnem protestu dijakinj Gimnazije Novo mesto. To dejanje odpora je bistveno za Vero, saj potem odide v ilegalo. Je pa lahko tudi navdih za delovanje v današnji dolini šentflorjanski,” je pojasnil.
Tudi Sebastijan Pregelj je prebral odlomek iz svojega romana V Elvisovi sobi, zaznamovan z vojno slutnjo. Kot je poudaril, je tudi Cankar veliko razmišljal o vojnah, eno je celo doživel. Omenil je še en zanimiv fenomen, da se vojna lahko prikrade kadarkoli in da je občutek, da je to nemogoče, varljiv.
Denis Škofič, ki je žirijo za Cankarjevo nagrado prepričal s pesniško zbirko Tuskulum, pa je spregovoril o pomenu jezika. Kot je spomnil, je bil Cankar znan kot velik stilist. Prepričan je, da so vsa nagrajena dela stilistično izbrušena. Sam gradi na narečju. “Če govorimo o jeziku, potem govorimo tudi o tem, kaj jezik poimenuje oz. kako ga uporabljajo oz. poimenujemo druge in kako s tem, ko poimenujemo nekoga ali nekaj, vplivamo na to, kakšna je ta oseba oz. stvarnost,” je pojasnil.
“Cankarjev glas je spodbuda in opomin, da mora umetnost ostati prostor svobodnega duha, kritične misli in občutljivosti za krivice ter razpoke sveta, ki vodijo v razčlovečenje,” pa je po dogodku poudarila Mojca Kumerdej, ki je nagrado za zgodbe Gluha soba prejela 2022. Po nagrajenkinih besedah ima umetnost transformativno družbeno moč in vsebuje vizije, utopije, upanje, pa tudi distopije. Utopije imajo čudno lastnost, da se ponavadi uresničijo, je spomnila na izjavo Cankarja. “To čudno lastnost imajo tudi distopije. In da se slednje ne bi uresničile, je potrebna senzibilnost, solidarnost in kolektiven napor ter kljub občasnemu videzu brezizhodnosti – vztrajanje,” je sklenila.
